Glede na znanstvena dognanja v zadnjih desetletjih, kar v zadnjih letih vključuje tudi standardizirane klinične študije (objave), ima konoplja neizpodbitno možno klinično korist pri določenih zdravstvenih stanjih. Iz tega sledi, da njena ne-uporaba povzroča zdravstveno škodo družbi in je posledično nedopustna. Za doseganje cilja medicine, torej nudenja najboljše možne zdravstvene oskrbe bolnikov, je nujna vpeljava kanabinoidov  v zdravstveni sistem, diskusija o njeni vpeljavi v medicino pa ne sme biti nikakor pogojena z diskusijo o pravnem stanju uporabe kanabinoidov izven medicine, torej v rekreativne namene. Potrebna je ostra ločitev med obravnavo konoplje za uporabo v medicini (nosilec zdravljenja je zdravnik) in tisto, ki ga uporabljajo laiki v razne namene izven uradne medicine, tudi za zdravljenje.
Za vzpostavitev stanja po etičnih in strokovnih kriterijih medicine bi bilo treba zagotoviti stanje, ko je do kanabinoidov pod zdravniškim nadzorstvom omogočen dostop vsem, ki bi lahko od tega imeli klinično korist.

Za to so potrebni naslednji koraki:

1. Prerazvrstitev konoplje in kanabinoidov iz 1. skupine prepovedanih drog v nižjo skupino. Kriterija za uvrstitev v 1. skupino prepovedanih substanc sta dva:

• Odsotnost možnosti uporabe v zdravstvene namene: kot rečeno, danes je teža dokazov za korist v zdravstvene namene veliko prevelika, da bi se to stališče lahko strokovno zagovarjalo
• Velika nevarnost za razvoj odvisnosti: ker je odvisnost kompleksen pojem, ki se v različnih kontekstih različno definira, tukaj ni možno trditi, da konoplja in kanabinoid temu kriteriju ne ustrezajo. Je pa možnost odvisnosti tudi mogoče primerjati z drugimi substancami, ki so v nižjih skupinah, na primer kokain, itd. Uporaba kanabinoidov pri bolnikih z neozdravljivo kroničnimi boleznimi, pri katerih so dolgoročni neželeni učinki in nevarnost nastanka odvisnosti manj pomembni.

2. Po hitrem postopku urejen sistem za predpisovanje kanabinoidov. Tu je pomembno, da se omogoči dostop do kanabinoidov v vseh oblikah, ki imajo potencialno boljšo klinično korist kot ostale, kar vključuje medicinsko konopljo kot integralni rastlinski pripravek. Danes so sistemi za izdelavo in predpisovanje tovrstnih zdravil razviti že v mnogih državah po svetu (ZDA, Izrael, Kanada, Nizozemska, Nemčija …), kar lahko služi za zgled, kako dotično urediti v Sloveniji, tako s pravnega, kot logističnega in finančnega vidika.

• To vključuje tudi organizacijo ustvarjanja uradnih strokovnih smernic za uporabo kanabinoidov. Tudi na tem področju so lahko za zgled mnoge razvite države, ki imajo to področje že urejeno.

3. Izobraževanje zdravstvenega kadra na tem področju. Zaradi odsotnosti raziskovalne obravnave konoplje v medicini do pred kratkim ter splošne stigmatizacije kot nevarne droge, so informacije o endokanabinoidnem sistemu, kanabinoidih in konoplji popolnoma odsotni iz šol in izobraževanj slovenskega zdravstvenega osebja. Za uspešno uvrstitev konoplje in kanabinoidov v medicino je nujno ta manjko znanja zapolniti z dostopnimi izobraževanji.

4. Omogočanje in financiranje raziskovanja na področju uporabe kanabinoidov v medicini je zelo pomembno, o čemer priča tudi dejstvo, da so evropski poslanci pozvali k oblikovanju pravne definicije konoplje v medicinske namene in državam članicam predlagali, da zagotovijo sredstva za raziskave in razvoj na tem področju. Slovenija še ni sledila tem naprednim trendom, čeprav bi prav na tem področju lahko bili med vodilnimi državami, saj imamo vse pogoje za izvedbo odličnih in nujno potrebnih raziskav.

5. Pri uporabi kanabinoidov v medicinske namene se sklicujemo tudi na Helsinško deklaracijo, 32 odstavek: »Pri zdravljenju bolnika, pri katerem ni dokazanih profilaktičnihm diagnostičnih in terapevtskih metod ali so te neučinkovite, sme zdravnik po pridobljeni bolnikovi privolitvi, ki temelji na skrbni poučenosti, uporabiti nedokazane profilaktičnem diagnostične in terapevtske ukrepe, če po njegovi presoji dajejo upanje za rešitev življenja, povrnitev zdravja ali olajšanje trpljenja. Kadar je mogoče, naj ti ukrepi postanejo predmet raziskave, načrtovane tako, da bo mogoče njihovo varnost in učinkovitost ocenjevati. V vseh primerih je treba nove informacije zapisati in kadar je primerno, tudi objaviti. Vse ostale ustrezne smernice te deklaracije je treba vselej upoštevati.«.

Oktober 2021
Prim. Josipina Ana Červek, dr. med., konzultant za internistično onkologijo in paliativno medicino.
Prof. dr. David Neubauer, dr. med., svetnik, otroška nevrologija, pediatrija
Željko Perdija, dr. med., pulmologija in gastroenterologija
Prof. dr. Tamara Lah, znanstvena svetnica
mag. Dušan Nolimal, dr. med. specialist socialne medicine
Doc. dr. Tanja Bagar, mikrobiologinja, direktorica inštituta Icanna

• Dopis k stališčem