I.CANNA.BLOG

Etična zavest in konoplja

Datum prispevka: 02.03.2018

Izhodišče za to razmišljanje o etičnih vidikih in pogojih širše družbene sprejemljivosti pridelave in predelave izdelkov iz konoplje ter s tem povezanim sprejemom ustrezne področne zakonodaje je spoznanje, da posameznik, ki je soočen s priložnostjo zaslužka, tej skušnjavi zelo pogosto tudi podleže.

Ne živimo v idealni družbi, zato se družba ne more zanesti na visoko etično zavest vseh njenih posameznikov in popolnoma sprostiti vseh uzanc v zvezi s pridelavo in uporabo izdelkov iz konoplje. Uporabniki (in s tem tudi stalni odjemniki/kupci) od alkohola, tobaka, tablet, THC-ja in drugih podobnih substanc, ki povzročajo takšno ali drugačno zasvojenost, so vedno bili, so in bodo. In tudi posamezniki ali združbe, ki bodo to človeško slabost želeli izkoristiti, bodo obstajali še naprej. Družba zato niti ne more drugače, kot da se ravna po »previdnostnem načelu« (better safe than sorry). A to ne spremeni dejstva, da je vprašanje širše proste prodaje izdelkov iz konoplje vendarle bolje reševati po principu majhnih korakov kot pa velikih skokov. Seveda bi bila tudi potrpežljivost pridelovalcev in predelovalcev na tej poti veliko večja, ko bi lahko docela zaupali oblastem in organom, ki odločajo o tem, da ne igrajo dvojne vloge; da na eni strani sicer glasno izpričujejo prizadevanja za dobrobit vseh državljanov (kamor sodi tudi postopno uvajanje izdelkov iz konoplje), po drugi strani pa želijo zadovoljiti (zopet povsem egoistične) interese velikih podjetij in multinacionalk.   

A če se vrnem k bistvu stvari. Če ne bi videl na lastne oči, ne bi verjel: nekdo, v primerjavi s katerim sem videti prav majhen (pa sem težkokategornik), je že po nekaj vdihih cigarete, ki ji je bilo primešano zgolj nekaj konoplje, v hipu in za več minut izgubil zavest ter postal popolnoma bled. Prav tako sem se na lastne oči prepričal tudi, da je nekdo lahko pokadil celo cigareto čistega kanabisa, pa v njegovem obnašanju ni bilo zaznati kakršne koli vidne spremembe. Že majhna količina THC-ja ima lahko na določene organizme zelo velik učinek. »Smola« konoplje s precej visokim deležem aktivnih substanc je imela nadvse pozitivni učinek na kronično vnetje mehurja prijatelja in vrstnika, ob tem pa ni bilo nobenih opaznih negativnih posledic. S temi primeri želim izpostaviti le, da se koristi (in slabosti) izdelkov iz konoplje pri različnih ljudeh različno manifestirajo, in da je po mojem mnenju treba presojo o tem, kateri izdelek iz konoplje ter kako in kdaj ga aplicirati, utemeljevati za vsakega posameznika posebej, in ne kar posplošeno. 

Do sedaj nisem niti z besedo omenil še drugih koristnih izdelkov iz konoplje, kot so moka, papir, oblačila, izolacijski material in podobno. To in še mnogo drugega zelo pregledno in zanimivo opisuje avtorica bloga, čigar link prilagam spodaj*. Blog sem našel, ko sem iskal podatke o deležu posevkov s konopljo v preteklosti, saj sem že prej vedel, da je bilo nekoč kar veliko hektarjev zasejanih s to prastaro kulturo. Za moje starše je bilo v času njihove mladosti nekaj povsem normalnega, da je bila na njivah zasejana konoplja. A nekateri podatki so presenetili še mene: po drugi svetovni vojni je imela Jugoslavija kar 25-odstotni delež vseh posevkov s konopljo v Evropi! Škoda, da blog ne navaja virov, saj bi bil to potem odličen strokovni prispevek k argumentaciji upravičenosti sprejema celostne zakonodaje v zvezi s pridelavo in predelavo konoplje ter trženjem izdelkov iz nje.      

Naivno bi bilo misliti, da bo zagotovo in zelo kmalu prevladal zdrav razum in da bo naša družba kontinuirano nadaljevala po poti – četudi z majhnimi koraki – sprejema povsem transparentne, odprte ter celovite zakonodaje na tem področju, ki zagotovo ne bo pod vplivom interesov velikega kapitala. Kar je dobro za človeka, za naravo, je med odločevalci in vladarji tega sveta povsem sekundarnega pomena; pozitivne posledice, če že so, so pogosto le derivat, stranski produkt, nekih drugih primarnih interesov. Sliši se precej cinično, vendar današnji svet potrjuje, da je to naša realnost: povsem egoistični interesi plutokratov (edinih resničnih vladarjev skozi vso človeško zgodovino) se preko politike, parlamenta, zakonodaje in drugih »rekvizitov demokracije« uspejo kamuflirati kot javni interesi, ki so »v splošno dobro«. Skorajda ni zadeve, ki ne bi, če jo raziščemo dovolj globoko, v svoji osnovi razkrila povsem egoističnih interesov posameznikov znotraj raznoraznih »elit«.

Preostane torej le, da se nadaljuje, kar se v bistvu že dela: osveščanje, izobraževanje, promocija, raziskovanje, povezovanje pa tudi lobiranje pri odgovornih. Tako, kot pravi znana Niebuhrjeva molitev: »Bog, podari mi mir, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spreminjam, kar je treba spremeniti, in modrost, da razlikujem to dvoje.«