Vprašljivost politike do konoplje

Datum prispevka: 05.10.2018

''Če samozdravljenje kot tako, ki ga poznamo, ni dovoljeno in če zdravstveni sistem ne omogoča ustreznega dostopa in cene konoplje oz. pripravkov kot zdravila, so bolniki še naprej kriminalizirani in stigmatizirani namesto ustrezno obravnavani v zdravstveni instituciji.''

Že dlje časa se v širšem in ožjem geografskem prostoru razpravlja o koristnosti konoplje, predvsem o njenih zdravilnih učinkih. Beremo zgodbe, kako je konoplja pomagala ublažiti neprijetnosti, omogočila ljudem lažje prestajanje bolezni ali pa celo ozdravila človeka.

Boji okoli konoplje se odvijajo na polju drog; v politiki in pravnem redu namreč velja, da je konoplja droga in je prepovedana, čeprav je zdravilna. Uporabniki konoplje imajo torej tri vloge, prva je vloga kriminalca (zaradi prepovedi), druga je vloga socialno ogroženega (zaradi dejavnikov tveganja), tretja pa vloga bolnika (terapevtski dejavniki). S takšno klasifikacijo uporabnikov konoplje pa trčimo v ideološke ovire ter v nadaljevanju postavljamo pod vprašaj dosedanjo politiko, strategijo in zakonodajo na področju konoplje.

Konoplja predstavlja drogo, ki v medicini velja za zdravilo in jo je tudi v Sloveniji dovoljeno uporabljati skladno z uredbo, kar pa se sicer sploh še ne udejanja. Trenutna umestitev konopljinih pripravkov in določenih delov rastlin (konopljinih vršičkov) v drugo skupino prepovedanih drog resda omogoča njeno uporabo v medicinske namene, a stvar še zdaleč ne izgleda tako nedolžno, kakor se zdi na prvi pogled.

Zdravila kot tudi vse ostale zdravstvene storitve so blago, ki so plačljive, farmacevtska industrija pa predstavlja prosti trg kot najboljši mehanizem za zadovoljitev zdravstvenih potreb posameznikov, ki so uporabniki farmacevtskih produktov. In četudi je trenutno v Sloveniji omogočeno predpisovanje konopljinih vršičkov na recept, je to beli recept, za katerega je treba odšteti kar veliko vsoto denarja.

Ne le, da bi morale biti cene zdravil, ki so že na tržišču, dostopnejše in kolikor mogoče enotne za vse kupce, ki zdravilo potrebujejo, je trenutna situacija prav nasprotna: po sedanji regulaciji lahko ključni akterji zaradi svojega monopolnega položaja z oderuškim navijanjem cen po mili volji postavljajo kolikor želijo visoko ceno in s tem nehumano izkoriščajo človekovo željo po ozdravitvi.

Interes bolnega je ozdraveti ali se počutiti boljše, zdravstvene avtoritete, kot so zdravniki in javno-zdravstvene komunikacijske akcije, pa naj bi mu pri tem le pomagale in ga podpirale. A uredba kaže, da se politika uklanja drugim interesom in da pristojnim za javno zdravje državljanov za zdaj ni kaj dosti mar.

Paradoks se pojavi prav tam, kjer pride do vprašanja zdravja ali bolezni. V tem smo si vsi ljudje enaki. Izgleda pa kakor, da se še naprej izkorišča posameznikov strah pred bolečino ali celo smrtjo in se brez sramu diktira in dviguje ceno zdravil. In prav to je glavni vzrok za nebrzdane dobičke in (iz)govore v smislu, da če bi bile cene nižje, razvoja ne bi bilo in bi umirali tudi tisti, ki denar imajo.

Če samozdravljenje kot tako, ki ga poznamo, ni dovoljeno in če zdravstveni sistem ne omogoča ustreznega dostopa in cene konoplje oz. pripravkov kot zdravila, so bolniki še naprej kriminalizirani in stigmatizirani namesto ustrezno obravnavani v zdravstveni instituciji. Za koga že?

Sorodne vsebine

I.CANNA.BLOG

Prof. dr. Walter Schwerdtfeger Medicinska uporaba zdravil iz kanabisa – luč na koncu tunela? JUNIJ 2019
Prim. Josipina Ana Červek, dr. med. Kanabinoidi v onkologiji MAJ 2019
Dr. Silvija Zeman Konoplja, rastlina s (pre)mnogimi imeni APRIL 2019